Šestnajstletnica.

Junij.

Poskus samomora s tabletami.

Urgenca.

Bivanje v psihiatrični kliniki več dni.

Pretresljiva izkušnja zanjo in tudi za celotno družino.

Po prihodu domov tiho zanikanje, da se je karkoli zgodilo in upanje, da bo vse vredu.

Iskanje pomoči v zdravstvenem sistemu. Čakalna doba več leto in pol.

Misel, da terapevta ne bomo potrebovali, saj se bo vse samo uredilo, je potihem navdajala celotno družino.

Napaka.

Čez pol leta se je pričelo iskanje zasebnega terapevta.

Prvo srečanje s terapevtko M … V meni veliko upanje, v hčeri po dveh mesecih rednih srečanjih ostaja hladna otopelost, resigniranost, apatičnost, odtujenost od življenja.

Iskanje novega terapevta/terapevtke.

Prvo srečanje s Špelo. Hčero ji prepustim in odidem.

Hči se vrne domov. Potihen stopi do mene. V solzah, ki so sproščale močno notranjo bolečino, me čvrsto objame in reče:

»Mami, Špela je čudovita.«

Hčerin objem, dotik in solze so bili pristni kot že dolgo ne, govorili so več kot tisoč besed.

Zaznala sem globoko hvaležnost, zaupanje in slutnjo miru.

Čeprav ni veliko govorila, je bila razumljena.

Srečanja s Špelo so postala redna, navdihujoča obveznost. Bila so zgolj njuna. V hčeri je rasla samozavest, krepila se je notranja moč. Postajala je nasmejana, duhovita, odzivna, komunikativna, stabilna in pripravljena na sodelovanje. Šola ni bila več nepremostljiva ovira. Ni več bežala od ljudi. Svojega zunanjega videza ni več skrivala pod kopreno temnih, ohlapnih oblačil. Ni se več sramovala sebe, ne svojega telesa. Začela se je sprejemati in vizualno spreminjati.

S Špelo je v hčerino življenje vstopila nepogrešljiva zaupnica. Čeprav potreba po rednih srečanjih postopno izzveneva, ostaja njuna notranja vez trajna.

– Hvaležna mama